Dobrodošli na spletnih straneh Libertarnega kluba.Kaj je libertarizem?Libertarci smo prepričani, da je vir idejne, ekonomske in politične suverenosti posameznik. Želimo, naj ima vsakdo čim večjo svobodo - in s tem odgovornost - razmišljati, se odločati in slediti svojim interesom. Smo za prosti trg, podjetniško pobudo in dobro delujoč pravni sistem. Smo za to, da je država servis za izvajanje pravil igre, v kateri se srečujemo različni ljudje, ne pa dojilja in dušebrižnica.Kaj je Libertarni klub?Libertarni klub je neformalni krog podobno mislečih ljudi, povezan v internetno interesno skupino na strežniku poslovnega dnevnika Finance.Kaj želimo doseči?Želimo ponuditi alternativo obstoječi razdvojenosti političnega prostora. Želimo pomagati odpihniti duha kolektivizma, ki je desetletje po oblikovanju lastne države še vedno močno prisoten. Želimo povedati ljudem, ki se v danes prevladujočem političnem, ekonomskem in intelektualnem okolju počutijo utesnjeni, da ni z njimi nič narobe in da v svojem nelagodju niso sami.Želim prejemati objave Libertarnega kluba: ObjaveZa kvalitetno javno šolstvo? Se strinjam.Tomaž Štih, 02.01.2008 Naši otroci so postali predmed kulturnega boja. Medtem, ko levica želi predvsem zaščititi interes sindikatov na škodo davkoplačevalcev in kar najbolj omejiti konkurenco, desnica želi šolski sistem, ki bi spodbujal nastajanje zasebnih šol na osnovi krščanske etike. Obe strani pa pri zagovarjanju svojih ozkih interesov ne upoštevata dovolj interesa družin, ki si želijo kakovostno izobrazbo za svoje otroke, interesa učiteljev in ravnateljev, ki bi lahko v bolj odprtem sistemu kakovostneje, učinkoviteje in ne nazadnje tudi bolj podjetno izvajali izobraževanje otrok, in interesa nas, davkoplačevalcev, da za vloženi denar otroci pridobijo najkakovostnejšo izobrazbo. Enostavna rešitev problema študentskega dela dr. Janez Perš, 09.05.2006 Zadnje pol leta slovenski politični prostor pretresajo protesti dveh velikih družbenih skupin. Delavci, organizirani v sindikate, so priredili enega največjih protestnih shodov po osamosvojitvi slovenije, študentje pod vodstvom Študentske organizacije Slovenije pa napovedujejo že druge študentske demonstracije, saj pravijo, da vlada nima posluha za njihove zahteve. Z osuplostjo ugotavljamo, da imajo tako študenti kot delavci prav - vlada se obnaša otročje in nezrelo. Namreč, ponuja se idealna priložnost, da z nekaj koraki uredi bistvene probleme, ki ovirajo slovensko konkurenčnost, predvsem pa tog trg delovne sile in pretirano dolg čas študija, obenem pa dramatično izboljša pogoje za zaposlovanje tako sedanjih nezaposlenih delavcev, kot bodočih diplomantov. Za socialno državo je potrebno navdušiti plačnike, ne prejemnikov Tomaž Štih, 10.03.2005 Včeraj je veljalo, da je za socialno državo zadosti vzpodbujanje strahov tistih, ki jo potrebujejo. Danes je skrivnost njenega uspeha pridobiti tiste, ki jo omogočajo. Izvolimo Margaret Thatcher! Tomaž Štih, 05.09.2004 Predvolilno obdobje je tradicionalen čas nastajanja novih političnih strank, ki pa ne prinašajo nujno novih vsebin. Zavzemanje za bohotenje države ostaja njihova najvidnejša lastnost. Namesto "mi bomo ustvarili" in "mi bomo omogočili" med obljubami še vedno prevladujejo "mi bomo vzeli tistim, ki imajo in dali svojim volivcem" in "mi bomo prepovedali". Medgeneracijska pogodba Primož Kocuvan, 12.04.2004 Sistem razdelitve družbene pogače, kjer zaposleni del svojega dohodka odvajajo za dohodke upokojencev – splošni pokojninski sistem – se je dodobra vsidral v ljudski folklori. Posamezniki so mu prilagodili svoje ravnanje in življenjske načrte. Zato je danes, posebno za starejši del populacije, približevanje zlomu ali občutnejšim spremembam sistema toliko bolj boleče. To še posebej velja za tiste posameznike, ki si takšnega sistema niso želeli in jim je bil preprosto vsiljen, slednjih pa je očitno vedno več. Vprašljive določbe zakona o nepremičninskem posredovanju Tomaž Štih, 14.06.2003 Nedavno si je lahko vsak potrošnik v Sloveniji pri nakupu nepremičnine izbral posrednika po lastni presoji. Novi zakon o nepremičninskem posredovanju vsebuje določbe, ki izbiro močno omejujejo. Pobudniki zakona trdijo, da te omejitve koristijo potrošniku. Verouk v šoli Tomaž Štih, 01.12.2002 Sedmi člen ustave Republike Slovenije se glasi:"Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno". Spoštovana predsedniška kandidatka, dragi predsedniški kandidati Črt Jakhel, 01.11.2002 Podpisniki kandidatom sporočamo naše videnje lepše prihodnosti za Slovenijo. Besedilo je kot plačan oglas objavljeno v Mladini in Financah. Tiskalniku prijazno verzijo teksta najdete tukaj. Kompas za politične brezdomce Tomaž Štih, Črt Jakhel, Marko Pavlišič, 31.10.2002 Ste izgubljeni v slovenskem političnem prostoru, kjer se levi zavzemajo za pravice kapitala, desni pa za zaščito delavskega razreda? Preberite tekst, izpolnite priloženi kviz in postavljeni boste v politični prostor. Kartel in Kardelj Črt Jakhel, 21.07.2002 Ob usklajenem povišanju cen mobilnih operaterjev ATRP sporoča: potrošnik je nebogljeno bitje, ki ne razume širših družbenih interesov. Zato morajo modri uradniki nastopiti kot avantgarda ljudskih množic in zablodelim pomagati z višjo ceno. Generacijski razkol Marko Pavlišič, 21.02.2004 Leta 1955 so sklenili medgeneracijsko pogodbo, ki je zagotavljala upokojencem varno prihodnost, redno pokojnino in še nekatere ostale pravice. Leta 1955 je prišlo 6 zaposlenih na enega upokojenca. Ker je bilo financiranje pokojnin izvedeno le z medgeneracijsko pogodbo, je 6 zaposlenih prispevalo denar za eno pokojnino. Grdobe iz sanj Črt Jakhel, 22.07.2002 V odzivu na prihod tujega kapitala v Slovenijo v isti rog zapihata malomeščan, ki ne želi drugega kot mirno spati na svojem kupu, ter eksperimentalni revolucionar, ki išče zadoščenje v tem, kako krivičen da je svet do njega. Našla sta skupnega sovraga in družno zidata okope. Zračno plovilo kot temeljna človekova pravica Sandi Kodrič, 07.04.2002 Deset let ni dovolj, da bi se v zavesti politikov utrdilo dejstvo, da zapravljajo tuji denar. Denar davkoplačevalcev je brez ustreznih mehanizmov javnega nadzora le priročna malha, iz katere se da zajemati po želji. Davkoplačevalci potrebujemo zakon o dostopu do informacij javnega pomena. Z zakonom proti skrivaštvu Sandi Kodrič, 16.09.2001 Slovenija potrebuje zakon o zagotavljanju pravice dostopa do javnih informacij. Dodatne informacijeZa informacije v zvezi z Libertarnim klubom pošljite elektronsko sporočilo na naslov info@libertarni-klub.orgV primeru tehničnih težav ali predlogov se obrnite na skrbnika strežnika: webmaster@libertarni-klub.org |
Za kvalitetno javno šolstvo? Se strinjam.
(Tomaž Štih, 02.01.2008)
Študija PISA 2006, ki jo je objavila organizacija OECD in meri učinkovitost nacionalnih izobraževalnih sistemov Slovenije med 58 državami v nobeni kategoriji ni uvrstila med prvih deset. S tem rezultatom ne smemo biti zadovoljni. Gre za prihodnost naših otrok.
Najučinkovitejše sredstvo za dvig kakovosti državnih šol je konkurenca. Ta je lahko zunanja ali pa notranja. Eno uspešnejših uvedb zunanje konkurence v šolski sistem so leta 1992 izvedli švedski liberalci. Za osnovne in srednje šole so uvedli vavčerske programe. Država je namesto direktnega financiranja šol staršem razdelila vavčerje. Z njimi so lahko svojemu otroku plačali šolanje na šoli po lastni izbiri. Posodobitev je pospešila razvoj zasebnega šolstva, zaradi konkurence pa so se izboljšali poslovni in akademski učinki državnih šol. Pridobitve novosti so danes tako očitne, da jo podpirajo celo večji šolski sindikati.
Kaj je javno šolstvo?
Poslanstvo proračunskega financiranja izobraževanja je zagotavljanje možnosti izobrazbe za vse, ne glede na njihovo poreklo. Financiranje izobraževanja in izvajanje izobraževanja sta ločeni. Javni šolski sistem je sistem, v katerem država financira izobraževanje. Javni šolski sistem je lahko tudi sistem, v katerem se izobraževanje izvaja tudi v zasebnih šolah; če država zagotavlja financiranje pod enakimi pogoji za vse otroke.
Kako bi uvedli vavčerski sistem
Uvedba vavčerskega programa v osnovne in srednje šole v gosto naseljenih krajih bi imela pod ustreznimi pogoji dobre možnosti za uspeh. Drugače pa bi bilo na podeželskih šolah z malo otroki, predvsem zaradi dnevnih migracij staršev. Za zagotovitev enake možnosti dostopa do izobrazbe za vse otroke bi morali sistem vavčerjev nadgraditi s sistemom bonusov, ki bi podeželskim (oziroma posebnim) šolam omogoči nemoteno delovanje.
Švedska se je pri uvedbi konkurence med šolami lahko zanašala na tradicijo tržne ekonomije in protestantsko etiko. Slovenija je vrednostno še vedno razpeta med socialni populizem in globalno realnost. Uvedba vavčerskega sistema po načelu velikega poka bi zato povzročila pretrese, ki bi kratkoročno vplivali na kakovost šolstva. Naše državne šole niso pripravljene na zasebno konkurenco.
Kakršnokoli uvajanje vavčerjev je zato smiselno šele po globokem razmisleku izboljšanju kakovosti državnih šol.
Zvišanje kakovosti državnih šol
Da bi lahko kakovost izboljšali, jo moramo najprej meriti. Izdelati moramo objektivna in transparentna merila za pogosto - najmanj vsakoletno - merjenje učinkov šol. Če to počnemo le ob koncu izobraževanja, smo zamudili priložnost za sprotno odpravljanje napak. Merila ne smejo upoštevati le učnega uspeha, ampak tudi mehke dejavnike, denimo težavnost okolja ali kakovost vzgoje. Če šola, ki jo obiskujejo večinoma otroci iz odrinjenih etničnih manjšin, doseže povprečen rezultat na državni ravni, je to večji uspeh, kot če to uspe elitni ljubljanski šoli. Ker vavčerski sistem prepušča izbiro šole staršem, je vloga države poskrbeti za informacije o njihovi kakovosti. Hkrati je v javnem interesu, da se izplačilo vavčerjev pogojuje z doseganjem minimalne kakovosti izobraževanja zasebnih in državnih izvajalcev v okviru javnega izobraževanja.
Ravnatelj državne šole mora biti v takih razmerah delovanja veliko bolj vešč poslovodenja, kot pa se zahteva od ravnateljev v sistemu državnih šol. Sedanje psevdosamoupravne postopke imenovanja naj nadomestijo javni razpisi. Če naj nosi odgovornost za konkurenčnost šole, mora imeti možnost samostojnega odločanja. Med nove pristojnosti je poleg odločanja o plačni politiki smiselno uvrstiti še sklepanje pogodb o izvedbi poučevanja predmetov ali modulov z zunanjimi pogodbenimi partnerji - po lastni presoji in s polno odgovornostjo.
Sedanja učiteljska plačna politika, ki meri predvsem stalnost in izobrazbo, povzroča negativno selekcijo učiteljev in ne zagotavlja ustreznega nagrajevanja. Treba jo je nadomestiti s plačno politiko, ki bo upoštevala izmerjene rezultate oziroma kakovost učnega procesa. Te je mogoče pri vsakem učitelju sistematično spremljati v absolutnem in v relativnem smislu - v primerjavi z drugimi šolami, v primerjavi z uspehom učiteljev na isti šoli pri istih otrocih ter kot relativni napredek v primerjavi z lanskimi rezultati. Dobri učitelji si zaslužijo veliko višje plače, ne pa vsi. Plačna politika naj poleg učnega uspeha upošteva še težavnost okolja. Da bi bil poklic učitelja bolj privlačen, bi bilo treba razmisliti o upoštevanju tržne vrednosti njegovega znanja. Če je matematik v gospodarstvu bolj cenjen od sociologa - ali naj imata v državni šoli enako plačo? Le tako bi bilo mogoče privabiti in dolgoročno obdržati najboljše učitelje.
Prvi pogoj za spremembe
Naši otroci so postali predmet kulturnega boja. Medtem, ko levica želi predvsem zaščititi interes sindikatov na škodo davkoplačevalcev in kar najbolj omejiti konkurenco, desnica želi šolski sistem, ki bi spodbujal nastajanje zasebnih šol na osnovi krščanske etike. Obe strani pa pri zagovarjanju svojih ozkih interesov ne upoštevata dovolj interesa družin, ki si želijo kakovostno izobrazbo za svoje otroke, interesa učiteljev in ravnateljev, ki bi lahko v bolj odprtem sistemu kakovostneje, učinkoviteje in ne nazadnje tudi bolj podjetno izvajali izobraževanje otrok, in interesa nas, davkoplačevalcev, da za vloženi denar otroci pridobijo najkakovostnejšo izobrazbo. Liberalci si želimo, da bi parlamentarne stranke našle pogum za opustitev najbolj skrajnih stališč. Če želimo vrhunske rezultate, potrebujemo spremembe, ne uporabe otrok kot orožja v boju strankarskih elit za oblast!
Najučinkovitejše sredstvo za dvig kakovosti državnih šol je konkurenca. Ta je lahko zunanja ali pa notranja. Eno uspešnejših uvedb zunanje konkurence v šolski sistem so leta 1992 izvedli švedski liberalci. Za osnovne in srednje šole so uvedli vavčerske programe. Država je namesto direktnega financiranja šol staršem razdelila vavčerje. Z njimi so lahko svojemu otroku plačali šolanje na šoli po lastni izbiri. Posodobitev je pospešila razvoj zasebnega šolstva, zaradi konkurence pa so se izboljšali poslovni in akademski učinki državnih šol. Pridobitve novosti so danes tako očitne, da jo podpirajo celo večji šolski sindikati.
Kaj je javno šolstvo?
Poslanstvo proračunskega financiranja izobraževanja je zagotavljanje možnosti izobrazbe za vse, ne glede na njihovo poreklo. Financiranje izobraževanja in izvajanje izobraževanja sta ločeni. Javni šolski sistem je sistem, v katerem država financira izobraževanje. Javni šolski sistem je lahko tudi sistem, v katerem se izobraževanje izvaja tudi v zasebnih šolah; če država zagotavlja financiranje pod enakimi pogoji za vse otroke.
Kako bi uvedli vavčerski sistem
Uvedba vavčerskega programa v osnovne in srednje šole v gosto naseljenih krajih bi imela pod ustreznimi pogoji dobre možnosti za uspeh. Drugače pa bi bilo na podeželskih šolah z malo otroki, predvsem zaradi dnevnih migracij staršev. Za zagotovitev enake možnosti dostopa do izobrazbe za vse otroke bi morali sistem vavčerjev nadgraditi s sistemom bonusov, ki bi podeželskim (oziroma posebnim) šolam omogoči nemoteno delovanje.
Švedska se je pri uvedbi konkurence med šolami lahko zanašala na tradicijo tržne ekonomije in protestantsko etiko. Slovenija je vrednostno še vedno razpeta med socialni populizem in globalno realnost. Uvedba vavčerskega sistema po načelu velikega poka bi zato povzročila pretrese, ki bi kratkoročno vplivali na kakovost šolstva. Naše državne šole niso pripravljene na zasebno konkurenco.
Kakršnokoli uvajanje vavčerjev je zato smiselno šele po globokem razmisleku izboljšanju kakovosti državnih šol.
Zvišanje kakovosti državnih šol
Da bi lahko kakovost izboljšali, jo moramo najprej meriti. Izdelati moramo objektivna in transparentna merila za pogosto - najmanj vsakoletno - merjenje učinkov šol. Če to počnemo le ob koncu izobraževanja, smo zamudili priložnost za sprotno odpravljanje napak. Merila ne smejo upoštevati le učnega uspeha, ampak tudi mehke dejavnike, denimo težavnost okolja ali kakovost vzgoje. Če šola, ki jo obiskujejo večinoma otroci iz odrinjenih etničnih manjšin, doseže povprečen rezultat na državni ravni, je to večji uspeh, kot če to uspe elitni ljubljanski šoli. Ker vavčerski sistem prepušča izbiro šole staršem, je vloga države poskrbeti za informacije o njihovi kakovosti. Hkrati je v javnem interesu, da se izplačilo vavčerjev pogojuje z doseganjem minimalne kakovosti izobraževanja zasebnih in državnih izvajalcev v okviru javnega izobraževanja.
Ravnatelj državne šole mora biti v takih razmerah delovanja veliko bolj vešč poslovodenja, kot pa se zahteva od ravnateljev v sistemu državnih šol. Sedanje psevdosamoupravne postopke imenovanja naj nadomestijo javni razpisi. Če naj nosi odgovornost za konkurenčnost šole, mora imeti možnost samostojnega odločanja. Med nove pristojnosti je poleg odločanja o plačni politiki smiselno uvrstiti še sklepanje pogodb o izvedbi poučevanja predmetov ali modulov z zunanjimi pogodbenimi partnerji - po lastni presoji in s polno odgovornostjo.
Sedanja učiteljska plačna politika, ki meri predvsem stalnost in izobrazbo, povzroča negativno selekcijo učiteljev in ne zagotavlja ustreznega nagrajevanja. Treba jo je nadomestiti s plačno politiko, ki bo upoštevala izmerjene rezultate oziroma kakovost učnega procesa. Te je mogoče pri vsakem učitelju sistematično spremljati v absolutnem in v relativnem smislu - v primerjavi z drugimi šolami, v primerjavi z uspehom učiteljev na isti šoli pri istih otrocih ter kot relativni napredek v primerjavi z lanskimi rezultati. Dobri učitelji si zaslužijo veliko višje plače, ne pa vsi. Plačna politika naj poleg učnega uspeha upošteva še težavnost okolja. Da bi bil poklic učitelja bolj privlačen, bi bilo treba razmisliti o upoštevanju tržne vrednosti njegovega znanja. Če je matematik v gospodarstvu bolj cenjen od sociologa - ali naj imata v državni šoli enako plačo? Le tako bi bilo mogoče privabiti in dolgoročno obdržati najboljše učitelje.
Prvi pogoj za spremembe
Naši otroci so postali predmet kulturnega boja. Medtem, ko levica želi predvsem zaščititi interes sindikatov na škodo davkoplačevalcev in kar najbolj omejiti konkurenco, desnica želi šolski sistem, ki bi spodbujal nastajanje zasebnih šol na osnovi krščanske etike. Obe strani pa pri zagovarjanju svojih ozkih interesov ne upoštevata dovolj interesa družin, ki si želijo kakovostno izobrazbo za svoje otroke, interesa učiteljev in ravnateljev, ki bi lahko v bolj odprtem sistemu kakovostneje, učinkoviteje in ne nazadnje tudi bolj podjetno izvajali izobraževanje otrok, in interesa nas, davkoplačevalcev, da za vloženi denar otroci pridobijo najkakovostnejšo izobrazbo. Liberalci si želimo, da bi parlamentarne stranke našle pogum za opustitev najbolj skrajnih stališč. Če želimo vrhunske rezultate, potrebujemo spremembe, ne uporabe otrok kot orožja v boju strankarskih elit za oblast!
Tomaž Štih