Welcome to the Libertarni klub website.What is libertarianism or classical liberalism?Libertarians or classical liberals hold that an individual is the source of ideological, economic and political sovereignty. We pursue the individual freedom-and responsibility-to think, make decisions and follow own interests. We advocate free markets, entrepreneurship and rule of law. The sole role of the state is to enforce the rules of the game and not to be a parent of the people.What is Libertarni klub?Libertarni klub is a non-profit, non-governmental, non-partisan organization promoting classical liberal ideas.What is our mission?We aim to offer an alternative to the present polarized public debate. Additionally, we would like to degrade the spirit of collectivism which, two decades after the socialist political system collapsed in our country, is still vastly present. Furthermore, we wish to inform people who feel suffocated in the dominant political, economic and intellectual environment that nothing is wrong with them and that they are not alone in their way of thinking.Latest news
InitiativesZa kvalitetno javno šolstvo? Se strinjam.Tomaž Štih, 2008-01-02 Naši otroci so postali predmed kulturnega boja. Medtem, ko levica želi predvsem zaščititi interes sindikatov na škodo davkoplačevalcev in kar najbolj omejiti konkurenco, desnica želi šolski sistem, ki bi spodbujal nastajanje zasebnih šol na osnovi krščanske etike. Obe strani pa pri zagovarjanju svojih ozkih interesov ne upoštevata dovolj interesa družin, ki si želijo kakovostno izobrazbo za svoje otroke, interesa učiteljev in ravnateljev, ki bi lahko v bolj odprtem sistemu kakovostneje, učinkoviteje in ne nazadnje tudi bolj podjetno izvajali izobraževanje otrok, in interesa nas, davkoplačevalcev, da za vloženi denar otroci pridobijo najkakovostnejšo izobrazbo. Enostavna rešitev problema študentskega dela. Janez Perš, 2006-05-09 Zadnje pol leta slovenski politični prostor pretresajo protesti dveh velikih družbenih skupin. Delavci, organizirani v sindikate, so priredili enega največjih protestnih shodov po osamosvojitvi slovenije, študentje pod vodstvom Študentske organizacije Slovenije pa napovedujejo že druge študentske demonstracije, saj pravijo, da vlada nima posluha za njihove zahteve. Post referendumski RTV bo medij zmagovalcev Tomaž Štih, 2005-08-26 Državljanke in državljani Slovenije bomo 25. septembra glasovali o prihodnosti javnega medija. Opozicija in pozicija nas nagovarjata vsaka s svojo zgodbo in se potegujeta za naš glas. A bas la Bastille! Tomaž Štih, 2005-07-28 V duhu Evrope je, da partnerji v socialnem dialogu sodelujemo prostovoljno. Na to nas je Evropa opozorila že leta 2003 v poročilu o napredku Slovenije pri približevanju in nas pozvala, naj storimo več za oblikovanje združenj delodajalcev na prostovoljni podlagi. Za socialno državo je potrebno navdušiti plačnike, ne prejemnikov Tomaž Štih, 2005-03-10 Včeraj je veljalo, da je za socialno državo zadosti vzpodbujanje strahov tistih, ki jo potrebujejo. Danes je skrivnost njenega uspeha pridobiti tiste, ki jo omogočajo. Medgeneracijska pogodba Primož Kocuvan, 2004-12-04 Sistem razdelitve družbene pogače, kjer zaposleni del svojega dohodka odvajajo za dohodke upokojencev – splošni pokojninski sistem – se je dodobra vsidral v ljudski folklori. Posamezniki so mu prilagodili svoje ravnanje in življenjske načrte. Zato je danes, posebno za starejši del populacije, približevanje zlomu ali občutnejšim spremembam sistema toliko bolj boleče. To še posebej velja za tiste posameznike, ki si takšnega sistema niso želeli in jim je bil preprosto vsiljen, slednjih pa je očitno vedno več. Izvolimo Margaret Thatcher! Tomaž Štih, 2004-09-05 Predvolilno obdobje je tradicionalen čas nastajanja novih političnih strank, ki pa ne prinašajo nujno novih vsebin. Zavzemanje za bohotenje države ostaja njihova najvidnejša lastnost. Namesto "mi bomo ustvarili" in "mi bomo omogočili" med obljubami še vedno prevladujejo "mi bomo vzeli tistim, ki imajo in dali svojim volivcem" in "mi bomo prepovedali". Generacijski razkol Marko Pavlišič, 2004-02-21 Leta 1955 so sklenili medgeneracijsko pogodbo, ki je zagotavljala upokojencem varno prihodnost, redno pokojnino in še nekatere ostale pravice. Leta 1955 je prišlo 6 zaposlenih na enega upokojenca. Ker je bilo financiranje pokojnin izvedeno le z medgeneracijsko pogodbo, je 6 zaposlenih prispevalo denar za eno pokojnino. Vprašljive določbe zakona o nepremičninskem posredovanju Tomaž Štih, 2003-06-14 Nedavno si je lahko vsak potrošnik v Sloveniji pri nakupu nepremičnine izbral posrednika po lastni presoji. Novi zakon o nepremičninskem posredovanju vsebuje določbe, ki izbiro močno omejujejo. Pobudniki zakona trdijo, da te omejitve koristijo potrošniku. Verouk v šoli Tomaž Štih, 2002-12-01 Sedmi člen ustave Republike Slovenije se glasi:"Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno". Spoštovana predsedniška kandidatka, dragi predsedniški kandidati Črt Jakhel, 2002-11-01 Podpisniki kandidatom sporočamo naše videnje lepše prihodnosti za Slovenijo. Besedilo je kot plačan oglas objavljeno v Mladini in Financah. Grdobe iz sanj. Črt Jakhel, 2002-07-22 V odzivu na prihod tujega kapitala v Slovenijo v isti rog zapihata malomeščan, ki ne želi drugega kot mirno spati na svojem kupu, ter eksperimentalni revolucionar, ki išče zadoščenje v tem, kako krivičen da je svet do njega. Našla sta skupnega sovraga in družno zidata okope. Kartel in Kardelj Črt Jakhel, 2002-07-21 Ob usklajenem povišanju cen mobilnih operaterjev ATRP sporoča: potrošnik je nebogljeno bitje, ki ne razume širših družbenih interesov. Zato morajo modri uradniki nastopiti kot avantgarda ljudskih množic in zablodelim pomagati z višjo ceno. Z zakonom proti skrivaštvu Sandi Kodrič, 2001-09-16 Slovenija potrebuje zakon o zagotavljanju pravice dostopa do javnih informacij. Additional InformationFor additional information about Libertarni club send an email to info@libertarni-klub.net |
Za kvalitetno javno šolstvo? Se strinjam.
(Tomaž Štih, 2008-01-02)Študija PISA 2006, ki jo je objavila organizacija OECD in meri učinkovitost nacionalnih izobraževalnih sistemov Slovenije med 58 državami v nobeni kategoriji ni uvrstila med prvih deset. S tem rezultatom ne smemo biti zadovoljni. Gre za prihodnost naših otrok.
Najučinkovitejše sredstvo za dvig kakovosti državnih šol je konkurenca. Ta je lahko zunanja ali pa notranja. Eno uspešnejših uvedb zunanje konkurence v šolski sistem so leta 1992 izvedli švedski liberalci. Za osnovne in srednje šole so uvedli vavčerske programe. Država je namesto direktnega financiranja šol staršem razdelila vavčerje. Z njimi so lahko svojemu otroku plačali šolanje na šoli po lastni izbiri. Posodobitev je pospešila razvoj zasebnega šolstva, zaradi konkurence pa so se izboljšali poslovni in akademski učinki državnih šol. Pridobitve novosti so danes tako očitne, da jo podpirajo celo večji šolski sindikati.
Kaj je javno šolstvo?
Poslanstvo proračunskega financiranja izobraževanja je zagotavljanje možnosti izobrazbe za vse, ne glede na njihovo poreklo. Financiranje izobraževanja in izvajanje izobraževanja sta ločeni. Javni šolski sistem je sistem, v katerem država financira izobraževanje. Javni šolski sistem je lahko tudi sistem, v katerem se izobraževanje izvaja tudi v zasebnih šolah; če država zagotavlja financiranje pod enakimi pogoji za vse otroke.
Kako bi uvedli vavčerski sistem
Uvedba vavčerskega programa v osnovne in srednje šole v gosto naseljenih krajih bi imela pod ustreznimi pogoji dobre možnosti za uspeh. Drugače pa bi bilo na podeželskih šolah z malo otroki, predvsem zaradi dnevnih migracij staršev. Za zagotovitev enake možnosti dostopa do izobrazbe za vse otroke bi morali sistem vavčerjev nadgraditi s sistemom bonusov, ki bi podeželskim (oziroma posebnim) šolam omogoči nemoteno delovanje.
Švedska se je pri uvedbi konkurence med šolami lahko zanašala na tradicijo tržne ekonomije in protestantsko etiko. Slovenija je vrednostno še vedno razpeta med socialni populizem in globalno realnost. Uvedba vavčerskega sistema po načelu velikega poka bi zato povzročila pretrese, ki bi kratkoročno vplivali na kakovost šolstva. Naše državne šole niso pripravljene na zasebno konkurenco.
Kakršnokoli uvajanje vavčerjev je zato smiselno šele po globokem razmisleku izboljšanju kakovosti državnih šol.
Zvišanje kakovosti državnih šol
Da bi lahko kakovost izboljšali, jo moramo najprej meriti. Izdelati moramo objektivna in transparentna merila za pogosto - najmanj vsakoletno - merjenje učinkov šol. Če to počnemo le ob koncu izobraževanja, smo zamudili priložnost za sprotno odpravljanje napak. Merila ne smejo upoštevati le učnega uspeha, ampak tudi mehke dejavnike, denimo težavnost okolja ali kakovost vzgoje. Če šola, ki jo obiskujejo večinoma otroci iz odrinjenih etničnih manjšin, doseže povprečen rezultat na državni ravni, je to večji uspeh, kot če to uspe elitni ljubljanski šoli. Ker vavčerski sistem prepušča izbiro šole staršem, je vloga države poskrbeti za informacije o njihovi kakovosti. Hkrati je v javnem interesu, da se izplačilo vavčerjev pogojuje z doseganjem minimalne kakovosti izobraževanja zasebnih in državnih izvajalcev v okviru javnega izobraževanja.
Ravnatelj državne šole mora biti v takih razmerah delovanja veliko bolj vešč poslovodenja, kot pa se zahteva od ravnateljev v sistemu državnih šol. Sedanje psevdosamoupravne postopke imenovanja naj nadomestijo javni razpisi. Če naj nosi odgovornost za konkurenčnost šole, mora imeti možnost samostojnega odločanja. Med nove pristojnosti je poleg odločanja o plačni politiki smiselno uvrstiti še sklepanje pogodb o izvedbi poučevanja predmetov ali modulov z zunanjimi pogodbenimi partnerji - po lastni presoji in s polno odgovornostjo.
Sedanja učiteljska plačna politika, ki meri predvsem stalnost in izobrazbo, povzroča negativno selekcijo učiteljev in ne zagotavlja ustreznega nagrajevanja. Treba jo je nadomestiti s plačno politiko, ki bo upoštevala izmerjene rezultate oziroma kakovost učnega procesa. Te je mogoče pri vsakem učitelju sistematično spremljati v absolutnem in v relativnem smislu - v primerjavi z drugimi šolami, v primerjavi z uspehom učiteljev na isti šoli pri istih otrocih ter kot relativni napredek v primerjavi z lanskimi rezultati. Dobri učitelji si zaslužijo veliko višje plače, ne pa vsi. Plačna politika naj poleg učnega uspeha upošteva še težavnost okolja. Da bi bil poklic učitelja bolj privlačen, bi bilo treba razmisliti o upoštevanju tržne vrednosti njegovega znanja. Če je matematik v gospodarstvu bolj cenjen od sociologa - ali naj imata v državni šoli enako plačo? Le tako bi bilo mogoče privabiti in dolgoročno obdržati najboljše učitelje.
Prvi pogoj za spremembe
Naši otroci so postali predmet kulturnega boja. Medtem, ko levica želi predvsem zaščititi interes sindikatov na škodo davkoplačevalcev in kar najbolj omejiti konkurenco, desnica želi šolski sistem, ki bi spodbujal nastajanje zasebnih šol na osnovi krščanske etike. Obe strani pa pri zagovarjanju svojih ozkih interesov ne upoštevata dovolj interesa družin, ki si želijo kakovostno izobrazbo za svoje otroke, interesa učiteljev in ravnateljev, ki bi lahko v bolj odprtem sistemu kakovostneje, učinkoviteje in ne nazadnje tudi bolj podjetno izvajali izobraževanje otrok, in interesa nas, davkoplačevalcev, da za vloženi denar otroci pridobijo najkakovostnejšo izobrazbo. Liberalci si želimo, da bi parlamentarne stranke našle pogum za opustitev najbolj skrajnih stališč. Če želimo vrhunske rezultate, potrebujemo spremembe, ne uporabe otrok kot orožja v boju strankarskih elit za oblast!
Najučinkovitejše sredstvo za dvig kakovosti državnih šol je konkurenca. Ta je lahko zunanja ali pa notranja. Eno uspešnejših uvedb zunanje konkurence v šolski sistem so leta 1992 izvedli švedski liberalci. Za osnovne in srednje šole so uvedli vavčerske programe. Država je namesto direktnega financiranja šol staršem razdelila vavčerje. Z njimi so lahko svojemu otroku plačali šolanje na šoli po lastni izbiri. Posodobitev je pospešila razvoj zasebnega šolstva, zaradi konkurence pa so se izboljšali poslovni in akademski učinki državnih šol. Pridobitve novosti so danes tako očitne, da jo podpirajo celo večji šolski sindikati.
Kaj je javno šolstvo?
Poslanstvo proračunskega financiranja izobraževanja je zagotavljanje možnosti izobrazbe za vse, ne glede na njihovo poreklo. Financiranje izobraževanja in izvajanje izobraževanja sta ločeni. Javni šolski sistem je sistem, v katerem država financira izobraževanje. Javni šolski sistem je lahko tudi sistem, v katerem se izobraževanje izvaja tudi v zasebnih šolah; če država zagotavlja financiranje pod enakimi pogoji za vse otroke.
Kako bi uvedli vavčerski sistem
Uvedba vavčerskega programa v osnovne in srednje šole v gosto naseljenih krajih bi imela pod ustreznimi pogoji dobre možnosti za uspeh. Drugače pa bi bilo na podeželskih šolah z malo otroki, predvsem zaradi dnevnih migracij staršev. Za zagotovitev enake možnosti dostopa do izobrazbe za vse otroke bi morali sistem vavčerjev nadgraditi s sistemom bonusov, ki bi podeželskim (oziroma posebnim) šolam omogoči nemoteno delovanje.
Švedska se je pri uvedbi konkurence med šolami lahko zanašala na tradicijo tržne ekonomije in protestantsko etiko. Slovenija je vrednostno še vedno razpeta med socialni populizem in globalno realnost. Uvedba vavčerskega sistema po načelu velikega poka bi zato povzročila pretrese, ki bi kratkoročno vplivali na kakovost šolstva. Naše državne šole niso pripravljene na zasebno konkurenco.
Kakršnokoli uvajanje vavčerjev je zato smiselno šele po globokem razmisleku izboljšanju kakovosti državnih šol.
Zvišanje kakovosti državnih šol
Da bi lahko kakovost izboljšali, jo moramo najprej meriti. Izdelati moramo objektivna in transparentna merila za pogosto - najmanj vsakoletno - merjenje učinkov šol. Če to počnemo le ob koncu izobraževanja, smo zamudili priložnost za sprotno odpravljanje napak. Merila ne smejo upoštevati le učnega uspeha, ampak tudi mehke dejavnike, denimo težavnost okolja ali kakovost vzgoje. Če šola, ki jo obiskujejo večinoma otroci iz odrinjenih etničnih manjšin, doseže povprečen rezultat na državni ravni, je to večji uspeh, kot če to uspe elitni ljubljanski šoli. Ker vavčerski sistem prepušča izbiro šole staršem, je vloga države poskrbeti za informacije o njihovi kakovosti. Hkrati je v javnem interesu, da se izplačilo vavčerjev pogojuje z doseganjem minimalne kakovosti izobraževanja zasebnih in državnih izvajalcev v okviru javnega izobraževanja.
Ravnatelj državne šole mora biti v takih razmerah delovanja veliko bolj vešč poslovodenja, kot pa se zahteva od ravnateljev v sistemu državnih šol. Sedanje psevdosamoupravne postopke imenovanja naj nadomestijo javni razpisi. Če naj nosi odgovornost za konkurenčnost šole, mora imeti možnost samostojnega odločanja. Med nove pristojnosti je poleg odločanja o plačni politiki smiselno uvrstiti še sklepanje pogodb o izvedbi poučevanja predmetov ali modulov z zunanjimi pogodbenimi partnerji - po lastni presoji in s polno odgovornostjo.
Sedanja učiteljska plačna politika, ki meri predvsem stalnost in izobrazbo, povzroča negativno selekcijo učiteljev in ne zagotavlja ustreznega nagrajevanja. Treba jo je nadomestiti s plačno politiko, ki bo upoštevala izmerjene rezultate oziroma kakovost učnega procesa. Te je mogoče pri vsakem učitelju sistematično spremljati v absolutnem in v relativnem smislu - v primerjavi z drugimi šolami, v primerjavi z uspehom učiteljev na isti šoli pri istih otrocih ter kot relativni napredek v primerjavi z lanskimi rezultati. Dobri učitelji si zaslužijo veliko višje plače, ne pa vsi. Plačna politika naj poleg učnega uspeha upošteva še težavnost okolja. Da bi bil poklic učitelja bolj privlačen, bi bilo treba razmisliti o upoštevanju tržne vrednosti njegovega znanja. Če je matematik v gospodarstvu bolj cenjen od sociologa - ali naj imata v državni šoli enako plačo? Le tako bi bilo mogoče privabiti in dolgoročno obdržati najboljše učitelje.
Prvi pogoj za spremembe
Naši otroci so postali predmet kulturnega boja. Medtem, ko levica želi predvsem zaščititi interes sindikatov na škodo davkoplačevalcev in kar najbolj omejiti konkurenco, desnica želi šolski sistem, ki bi spodbujal nastajanje zasebnih šol na osnovi krščanske etike. Obe strani pa pri zagovarjanju svojih ozkih interesov ne upoštevata dovolj interesa družin, ki si želijo kakovostno izobrazbo za svoje otroke, interesa učiteljev in ravnateljev, ki bi lahko v bolj odprtem sistemu kakovostneje, učinkoviteje in ne nazadnje tudi bolj podjetno izvajali izobraževanje otrok, in interesa nas, davkoplačevalcev, da za vloženi denar otroci pridobijo najkakovostnejšo izobrazbo. Liberalci si želimo, da bi parlamentarne stranke našle pogum za opustitev najbolj skrajnih stališč. Če želimo vrhunske rezultate, potrebujemo spremembe, ne uporabe otrok kot orožja v boju strankarskih elit za oblast!